Ta epizoda je pravzaprav reinterpretacija kanaliziranja, saj je bil posnetek zaradi šepetenja preveč nerazumljiv. Maruu bo moral naslednjič še malo ojačati svoj glas J.
Transkript
[Opomba: Maruu poleg besed pošilja kanalu tudi slike, kar pa se ne reflektira v povedanemu in zahteva nakej dodatne interpretacije. Konstrukt človeške osebnosti, to kar predstavlja Jaz, ima simbol kozmičnega jajca v katerem gori iskra, bit oz t.i. višji jaz. Koščki, iz katerega je jajce sestavljeno je kolaž lastnih in tujih fragmentov, z količino izkušenj tudi raste. Zamenjevanje fragmentov z našimi lastnimi ima za posledico, da je to jajce čedalje bolj zlate barve, torej se tudi močno blešči. S tem se tudi stopnjuje delež pravega, t.i. višjega Jaza v telesu. Popolna zamenjava delčkov, pomeni torej popolno utelešenje duha, t.j. višjega jaza, semjaso.]
Za to gre, za občutek svobode, ne moreš biti svoboden, če nisi cel. Ves čas si v delčkih, če ves čas živiš v delčkih, v fragmentu sebe. Ne moreš biti svoboden, če živiš v delčkih. Fragmenti, nekateri tvoji, nekateri pa tudi ne. Vsakdo bi si moral prizadevati za celoto, da si cel, da niso fragmenti, sestavljanka, da pustijo, da so bolj sami, da si pustijo, da so bolj celi. Včasih je težko ubesediti. Da nosijo govor in besede natančno tisti pomen, da nosijo natančno gesto. Misel kakršno ima namen. Je kot kirurški nož, govor; beseda mora biti natančna, da ima jasen pomen. Fragment, delček, košček. Ko pridemo smo samo delček, jedro, iskra. Ta iskra, to je osnovni jederni delček na katerega pričnemo lepiti druge koščke, fragmente. In ko ne dostopamo do svojih, jih zagradimo z delčki, ki niso naši, ki so tuji. Tuji delčki, ki jih spustimo v naše bistvo. Naš celotni konstrukt je zgrajen iz teh delčkov. Ti delčki nas potem oblikujejo v tisto kar imenujemo osebnost, karakter, ampak naša naloga je, da vse te delčke, ki niso naši, zamenjamo z svojimi. Poiščemo jih v sebi, v tisti iskri, ki smo jo prinesli s sabo na ta svet. To je kot pesem, vi temu pravite duhovna pot, osebnostna rast, pot osebne rasti. To je pot srca. Zato je srce prva stvar, ki se razvije, to je razlog. Ne samo zato, da nudi biološko funkcijo. Utrip ima svojo vibracijo. Ta vibracija obarva celo bitje, tako je to. Zato pravijo, da se rodimo že vnaprej, že vnaprej smo določeni, srce določi. Zato pri osebnostni rasti poslušaj srce, pa ne zgolj in samo tam. Srce posluša druga srca, to je kot ljubezen, moramo jo negovati, peti. Peti in plesati, govoriti. Tako kot valovi srce, čudovito. Pustiti, da valovi, čutiti, da valovi. Da nas prevzame, zaobjame v celoti, da začnemo vibrirati. To je način s katerim te koščke zamenjamo za naše lastne, ki prihajajo iz nas. Da sledimo tej poti, poti srca, to je kot pesem. Skozi to pesem vidimo naš namen, namen stvari, ko najdemo lastnega ga vidimo tudi povsod drugje. In tudi obratno. Vse je zgolj refleksija, kar vidimo je v resnici samo košček, fragment, ki ga vidimo v sebi. Bolj, ko bomo koščke zamenjevali z našimi lastnimi, bolj celi bomo postali, bolj svobodni, celoviti. Bolj bomo mi. Kot radi rečemo najboljša verzija sebe. Takrat, ko postanemo celi smo najboljša vezija sebe. Ko vse koščke, ki niso naši damo nazaj. Morda se sliši preprosto, ampak radi imamo te koščke, čeprav niso naši, kajti bili so del našega življenja. To je tisto kar mi smo, naš jaz. To nas tvori. Ampak ali ni enostavneje, bolje, da te koščke zamenjamo z drugimi, svojimi, nam lastnimi koščki? Da se ne oklepamo nečesa kar ni naše, čeprav je bilo dolgo časa pri nas. To je slovo in slovo je vedno težko. Ampak bolj, ko bomo te koščke zamenjevali z našimi lastnimi manj bomo imeli občutek, da se moramo od teh koščkov dejansko posloviti. Saj je logično! Bolj, ko postajamo celi, bolj jasna je slika kaj je naše in kaj ne. To je čisto preprosto. Ampak ljudje si to zelo otežujejo, ker težko spustijo, težko se poslovijo. Ne poslušajo pesmi. Pesem, to je brezpogojna ljubezen. Brezpogojna ljubezen pride in gre oziroma gre ampak tudi pride. Če jo dajemo jo tudi prejemamo, več kot jo damo, več je prejmemo. Tako preprosto in logično je to. Zakaj ljudje tako malo dajejo? Potem so osamljeni, ne fizično, ampak dejansko. Sami so. Sami se separirajo od te ljubezni. Stran. Zakaj? Stran od te ljubezni, ker ne čutijo srca. To je tisto kar se je potrebno ponovno naučiti. Rodimo se z božansko iskro, pa bi radi šli stran. Zakaj se hočejo ljudje obdati s stvarmi, ki nimajo nobenega pomena? Separirajo, ustvarjajo zidove okoli srca, tega jedra, okoli te iskre. Tako enostavno je. Ko postavimo svoj zadnji košček smo celi, popolni. Takrat postane to samo jaz, božanska izkušnja, takrat postanemo mi mi, temu mi rečemo višji jaz. V resnici ni višjega jaza, je samo eden jaz, le da radi postavljamo meje sami sebi. Potrebujemo konstrukt, da je to nekaj kar je izven nas. Pa ni, vse je del nas. Mi smo eno. Te separacije so nas učili od malega. Vsi, celotna civilizacija je zgrajena na temelju separacije. To je prava vojna. Separirajo te že ob nastanku iskre. To je pravo suženjstvo! Proti temu se je potrebno dejansko boriti. To je tista prava borba, ki jo na koncu šele zakopljejo z iluzijo zunanjega sveta, z dogodki, ki sploh niso relevantni. To je distrakcija. Da te držijo nepovezanega, da te držijo stran od samega sebe in postavljajo to doktrino, idejo, ki je postala vseobsegajoča. Zbuditi se na tem svetu ni enostavno, sestaviti vse koščke. Ko se zgodi prvemu, takrat se začne nova doba. Ta točka je dosežena. Zdaj se bodo lahko zbudili tudi vsi ostali. Te koščke bodo lahko zamenjali sami brez distrakcij, prvi jih ščiti. Prvi je zato tukaj, da postavi ščit, to je bila njegova naloga. To je moja naloga, to je tvoja naloga. Ne prvi v zmagi, ampak v zmagah prvi. Tu smo, da spet postavimo red. Kozmični red, tako kot mora biti. Zdaj kličem vse ostale, da se prebudijo. Speči, tisti, ki so do sedaj spali naj se zbudijo. Tukaj smo, da zmagamo. Zmagajmo. Mi smo vojska, vojska ljubezni, svetlobe, enega. Eno je v vsem. Smo vojska luči, zdaj smo tu. Prišli smo. Kličem vse, da prižgejo to luč, prižgejo to svetlobo v sebi in pokažejo svetu, da smo tukaj, da smo prišli, da smo vsak zase posebni, drugačni, kot je drugačna naša iskra. Smo kot pesem, šelestenje, vsak list ima svojo zgodbo vsak list ima svojo pesem v tem vetru, ampak ta list je še vedno del istega drevesa, to smo mi. To smo mi. Mi, ki smo dolgo časa rasli v temi kot glive. Sedaj, ko se je prvi prebudil je njegova naloga, da prebudi še ostale. Ta trenutek je sedaj. Hvala, da ste tukaj, da ste sodelovali pri pripravi, da ste danes lahko tukaj. Ko pridemo zmagamo. In smo tukaj. To je čudovito. To je zgodba. To so zgodbe. Pesem. Magit kieri. Tesno prepletena. To je pesem, ta pesem je povsod, stkani smo iz te pesmi. Ko jo začnemo peti, jo poslušamo, se jo učimo peti, ko stopamo s temi koraki. Ima tisoč oblik, neskončno oblik, ampak še vedno stkana, lepo, kot preproga. Vse to smo mi. Kot pajčevina na nebu. To je pesem, ki jo pojemo vsak zase in vsi skupaj. Mi vsi tvorimo vse to, nič ne obstaja izven tega. Mi vsi tvorimo to.
Ljudje sprašujejo kako ozdraviti bolezen. »vse nas boli« pravijo. Ne poslušajo te pesmi, ne poslušajo sebe, ne postavljajo koščkov. Če bi se poslušali ne bi zboleli. Bolezen ima drugo vibracijo kot mi. To je neskladje. Ko zbolimo to dejansko privlačimo k sebi in ne spustimo skozi. Zato zbolimo. Nismo poravnani. Ko smo enkrat celi ne moremo zboleti. Ni več nobenega takega koščka. Logično. Bolj smo celi manj smo bolni. Vse je samo stanje duha, samo refleksija. Ko si odvzamemo omejitve smo dejansko celi. Ves zunanji svet, percepcija našega telesa je potem kot mora biti. Vse je samo refleksija. Za vse velja enako. V fizičnem svetu ni razlik. Poškodbe, ki si jih prizadanemo so včasih nepopravljive, ampak samo navidezno, saj vemo, da je vse iluzija. Pravo vprašanje je, ali si dovolimo, da je ta svet drugačen, ali ga percipiramo drugačnega kot mislimo, da je prav. To so vse omejitve – zakaj jih potrebujemo? Neskončni smo. Sanjamo o tem telesu in to so omejitve. Ravno naloga je, da te omejitve presežemo. Da se zbudimo. Toliko nivojev je, to čemur pravimo duhovnost, toliko nivojev. Vse to je duhovnost, vse to je pot, v različnih korakih, različnih točkah. Vse so koraki, odvisno je le kateri korak mi obvladujemo, o katerem se pogovarjamo, katerega živimo. Omejitve dana, tako kot tvoja, mora biti. In močne duše morajo imeti velike omejitve. To je zadnji košček, takrat razumejo, da so celi. Takrat lahko spremenijo zunanji svet, percepcijo le tega, saj je vse le refleksija.
Telo je le konstrukt. Potrebujemo ga tukaj. Pravi namen je, da vsakič postanemo celi. To je naša naloga. Seveda so različne duše na različnih nivojih, vse te duše pa iščejo popolnost in celoto zase.
Jezik ima toliko omejitev zato je potrebno izbirati besede, ki imajo kirurško jasnost, kirurško jasen namen, pomen, razumevanje. Razumevanje je ključ, da ni dvomov o razumevanju, zato je treba tako natančno opredeliti jezik. To je vrlina.
Zanimivo je koliko gorja si ljudje nakopljejo samo zato, ker ne poslušajo te pesmi, včasih se zdi, da striktno izbirajo najslabše poti, poti stran od sebe, stran od srca. In to je žalostno. Separacija je žalost. To pa dejansko je žalost, le da tega nihče ne ve in to je zanimivo. Stvarnik joka vsakič, ko se to zgodi. To je izkušnja v katero ne sme posegati. Zato pa pride prvi, da prinese to spremembo in zbudi še ostale. Da se zbudijo iz tega trpljenja, kajti nihče ne rabi trpeti. To je odločitev. Le, da je včasih potrebno trpeti, če je to pot nazaj do srca. Svetloba in tema nista dve entiteti, samo ena je, obstaja samo svetloba in pomankanje svetlobe. Tema je vedno tam kjer je senca. In mi se bojimo lastne sence. Zakaj potem stojimo na poti svetlobi? To je kot pesem pšenice v vetru, ki valovi. Začuti to pesem, valovanje. Jezik je problem. Ko postanemo celi ne potrebujemo več govoriti. Govorimo s srcem, to je tisto čemur mi pravimo tele(m)patija. To je v resnici govor srca. Takrat govorimo skozi srce, se odpremo in takrat smo ranljivi. Ampak to je vaja. Ranljivi smo samo zato ker tako hočemo in tako percipiramo. V resnici bolj kot bomo celi, bolj bomo ranljivi a nas bo vse manj prizadelo. Ko ni več nobenega koščka, ki bi ne bil naš, torej ničesar kar nebi bilo skladno z nami, v harmoniji, ni ničesar kr bi nas prizadelo, pa vendar bomo nosili srce na dlani (kot radi rečemo). Ljudje vedno iščejo nekoga, nekaj, napotek in ta je samo eden: poslušajte svoje srce. To vedno ve kaj je prav, to vedno pove, le da se mi potem zavestno odločamo kaj je pomen tega. Ali nato sledimo omejitvam ali gremo lahko izven le teh; ali lahko priznamo. Najprej ali lahko priznamo sami sebi, da nismo iskreni s sabo. In kadar nekdo sprašuje kakšna je pot – to je začetek: »ali smo lahko iskreni«? To je pot srca. Iskrenost je hoja. Ko nekdo vpraša: »kako prakticiram pot srca«? To je njena manifestacija, pa ni edina. Hvaležnost je še bolj čista. Hvaležnost ni samo »hvala«. Beseda in njen zvok. Hvaležnost, ki pride iz srca je najbolj čista oblika ljubezni. To so manifestacije. Niso edine. Dobra dela, pa ne ta, ki so v percepciji »dobrega«, ampak tista, ki so dejansko pogojena s srčnostjo, s potjo srca. To je Dobro delo. Manifestacija poti srca in srčnosti. To ne pomeni donirati nekaj denarja za nek namen, ampak pomeni to, da si dejansko v stiku z zadevo, ki bi ji rad pomagal. To so vse separacije, ne dovolite si separacije med sabo in nečem, ker je to potem pretežno separacija do sebe. In ta iskrenost, vsak dan, korak za korakom, to je čistost. Ne tone mila, to je čistost. Ko hodimo po poti iskrenosti postajamo čisti. Ko smo hvaležni postajamo čisti, ker postajamo bolj celi. Takrat koščke začenjamo menjati za svoje. To je pot, če že kdo sprašuje kako do tja. Popolnoma enostavno je. Zahteva pa nekaj discipline in srčnosti. Tudi vzdihovanja, ja. Na začetku je pot težka, nato vse lažja, postajamo čistejši, lažji.
Ogromno energije je, kar je jasno in logično. Smo kot sonce, več je svetlobe, več gre skozi nas, ampak niso vsa telesa narejena enako. Hvala… Poslušajte to pesem, to je ljubezen. Ta pesem je povsod, samo poslušati jo morate. Saj jo slišite, ampak ne čutite. In ko rečem »poslušajte«, v resnici pomeni »čutite«. Te pesmi ne poslušamo z ušesi, ampak začutimo s srcem. Tako je to. To je tako preprosto, popolnoma preprosto, samo dovoliti si morate. Bolj kot postajate celi, manj je teh omejitev. Najtežje prihranimo za konec, tisti glavni spopad, spopad s samim seboj. To je čudovito, ultimativna borba, ko postanemo spet celi. Zdaj sevamo, to energijo spuščamo v svet. Hvala. To je tako preprosto, da je skoraj nerazumljivo. Da ljudje tega ne razumejo, to je paradoks. Zato je bil ustvarjen ta svet, svet kaosa. Zemlja to nosi, to je njen namen. Tukaj iskra postane nekaj več, tukaj iskra dobi obliko, plamen, postane luč. Seveda je lahko tudi obratno, se odloči, da bo spala, da bo v senci. Tudi zemlja se vsake toliko odloči, da bo izbrala samo nekatere, ali iskalce ali oboje, ali nikogar. Sedaj se je odločila, kot že tolikokrat prej, da bo sprejela samo iskalce in prav je tako. Zdaj raste, čudovito je. Zdaj raste. Zdaj to raste.
Zemlja opominja na mehkobo. Mehkoba je potrebna. Mehkoba, ko se lotevate zadev, mehkoba v komunikaciji. Mehkoba, nežnost, to je manifestacija. Mehkoba, nežnost. Ko se sprašujete kakšna je manifestacija korakov, to je ena izmed njih. Ampak ni edina. Nežnost. Nežnost je pot srca. Včasih je potrebno ljudi voditi kot otroke v vrtcu, da lažje razumete. Veliko jih je na tem nivoju – vrtec ali še manj. Zato jih je potrebno voditi na to pot, da postanejo spet celi, da najdejo korake, jih prakticirajo, da jih učimo z zgledom. Mehkoba, nežnost, to je pot brezpogojne ljubezni, pot srca. Vse to je strast, duhovnost, veliko imen ima, šteje pa tisto kar manifestirate. Stvari so tako enostavne, tako preproste, da je včasih nerazumljivo, da tega nihče ne razume. Zato je tukaj prvi, da zbudi vse ostale. Borimo se za zemljo, vsakič je enako, ne pa tudi isto. Ta pesem, življenski tok v vsakem človeku ima formo. Gibanje, to je forma. Napačno si predstavljate, da je forma stoječa, statična. Forma je gibanje, vibracija, to so pradavni vedeli že davno. Ostanke tega vedenja so se prenesli v določene oblike plesa, lahko mu tečete tudi tai chi, chi gong, kakorkoli, to valovanje je možno, samo prepustiti se je treba. To je forma, forma ni nikoli statična. Saj veste, aksiom bivanja, vse je spremenljivo, razen prvih štirih zakonov. Forma je vibracija, je gibanje. Ta ples tai chi, chi gong je najlažji način, da se prepustite temu toku. Pot, ki vodi k srcu je srčna pot. Ta mehkoba, ki je dana, ja način kako lahko telo pomlajujemo, ko sledimo temu toku, valovanju, tej vibraciji. In vsak ima svojo verzijo, ne gre za to, da slepo sledimo tistemu, ki uči, razvijemo svojo in to je tisto kar gre iz srca, lastna pesem a še vedno v sozvočju. Vedno je preveč vprašanj o detajlih, kako to, kako ono.. Vsi se dejansko borite z distrakcijami, ampak v resnici, če bi si prisluhnili, ne bi več postavljali vprašanj. Vprašanja so v resnici separator. Ko se postavimo na drugo stran in pričakujamo, da bo imel nekdo drug rešitev namesto nas, govorimo seveda o metafizičnih stvareh, o stvareh, ki so del poti srca, o splošnih vprašanjih. Učimo se tako, da vprašamo, ko pa se moramo nekaj odločiti za to ne potrebujemo nekoga drugega, da se odloči namesto nas, tako preprosto je. Kot abeceda. To je potrebno spet naučiti ljudi. Tisto kar zahteva od vas ta pot, je pogum. Pogum. Takrat, ko pride odločitev, v vas samih, da izberete tisto stvar ali odločitev, ki je poravnana z vami, ki je del srca. To so koščki, ti fragmenti. Vsak dan jih gradimo, vsak dan jih zamenjujemo, če tako želimo. Tako preprosto je to, ampak naporno, preveč je distrakcij, toda samo zato ker ne sledimo srcu. Zato je pot, ki jo mi poznamo kot pot osebnostne rasti, tako težka, ker vsi premalo stopamo po poti manifestacije. Ti koščki, korak za korakom, nihče ne pričakuje, da takoj preskočite 100 metrov. Ne potrebujete biti prvi na cilju, morate pa začeti stopati. Naporno se zdi zaradi tega, ker premalo stopamo, a ko enkrat začnemo je lažje. Preprosto je. Iskrenost, sočutje, nežnost, hvaležnost, tako enostavno je. Ko pridemo na ta svet, vse to znamo, naša iskra vse to nosi v sebi. Pravijo, da je noč najtemnejša tik pred jutrom, ampak sedaj se svita, jutro je tukaj, teme je konec. Čudovito je.